in

Cretu zahteval tisto, česar si drugi niso upali

122 Skrivnost uspeha odbojkarske reprezentance (Anja Hlača Ferjančič in Boštjan Reberšak)

V podkastu SOS-odmev smo se tokrat ukvarjali s fenomenom slovenske odbojkarske reprezentance, ki je pred dnevi v Rimu osvojila že svojo četrto medaljo na evropskih prvenstvih, s čimer je ena najbolj konstantnih svetovnih velesil. Voditelja Slavko Jerič in Toni Gruden sta v 122. epizodo povabila Anjo Hlača Ferjančič in Boštjana Reberšaka, ki ta šport več kot desetletje podrobno spremljata za Val 202.

Vabljeni k poslušanju
− celotne epizode številka 122;
− naročite se na podkast SOS-odmev.

Trdno med šesterico evropskih velesil
Od leta 2015 je Slovenija edina s štirimi medaljami na evropskih prvenstvih, po tri imata v istem obdobju le le Italija in Poljska. “Slovenija se je učvrstila v evropskem vrhu, kjer ima močno zasidrano mesto. Zanimivo pa je, da je bila pred tem tekmovanjem šele peta na evropski lestvici. Poleg omenjenih reprezentanc sta bili pred njo še Srbija in Francija. V ta najožji krog sodi še Rusija, ki trenutno ne sme igrati. Serija tako uspešnih nastopov je res zavidanja vredna, kar pomeni, da Slovenija res sodi v šesterico teh velesil. Slovenija je izredno stanovitna, dobro povezana in vodena,” je uvodno misel razdrl Reberšak.

Sorodna novica
Slovenija z dramatičnim bronom potrdila status odbojkarske velesile

Vlada odprta in jasna komunikacija
Hlača Ferjančič je kot pomemben del vzroka našla tudi v odkritosti: “Na tem prvenstvu sva igralce večkrat spraševala, zakaj je postala odbojkarska velesila, veliko odgovorov je šlo prav v smer povezanosti in razumevanja. Ta reprezentanca ne pozna odpovedi, vsi najboljši se vedno odzovejo povabilu. Tine Urnaut pooseblja tisto, k čemur reprezentanca stremi. Klemen Čebulj poudarja, da nihče ni nikomur nič dolžan, vsi si vse povedo, tako je pomembna odprta komunikacija med odbojkarji in strokovnim vodstvom.”

Odlično delo “rezervistov”
Pri tem je opazna dobra volja pri celotni reprezentanci, tudi pri tistih odbojkarjih, ki igrajo precej manj. Hlača Ferjančič pravi, da so vloge jasno razdeljene, kar je ilustrirala s primerom Saše Štalekarja: “Pošalil se je, da na treningih tako dobro pripravljajo člane začetne postave, da so zaradi kakovostnih treningov tako dobri na tekmah. Treba se je zavedati, da odbojkarji veliko trenirajo posamezne elemente, seveda pa vadijo tudi klasično igro 7:7. Slovenija ima dve kakovostni zasedbi, zelo pomembno je, da ta trening poteka kakovostno. Zanimiva je iztočnica poljskega selektorja Grbića, ki pravi, da ko oni igrajo na treningu med seboj, to deluje še kot bolje kot večina tekem, ki jih gleda. Res je pomembno, da je reprezentanca dobro zasedena na vseh igralnih mestih in rezultatov ne dela le prva sedmerica.

Sorodna novica
Najlepša slovenska akcija? Verjetno tista zadnja na tekmi s Francijo.

Odbojka kot šahiranje
Reberšak pa je za odbojko našel večpomensko primerjavo s šahom: “V odbojki namreč ni kontakta, kar velja za večino ostalih ekipnih športov, kot so košarka, nogomet, rokomet ali hokej. Gre za iskanje prostora na svojem delu igrišča, v preostalih športih je treba prostor na igrišču šele najti, da boš prišel do zaključka akcije, pri odbojki pa je prostor bolj kot ne že zaseden, igralci jih dobro poznajo. Gre za fizične predispozicije, ki so dobro načrtovane in natrenirane, hkrati pa postavljene na točno določeno mesto. Ker gre za šahiranje, je zanimiva misel kapetana Urnauta, ki pravi, da potrebuješ ogromno težkih tekem, da postaneš kakovosten igralec. Vse akcije so že videne in doživete, gre samo zato, kako dobro opraviš določen trenutek, da pokažeš tisto, kar imaš v sebi in se znajdeš v tem položaju. Ravno zato je v odbojki moč spremljati igralce tudi v poznih 30 letih, ker so izkušnje morda celo bolj pomembne kot surova moč, vsaj tako se kaže v moderni odbojki.”

Želijo imeti najboljše trenerje, statistike …
Pri rasti reprezentance je pomembna tudi rast stroke. Hlača Ferjančič opisuje: “Odličnost te reprezentance temelji tudi na tem, da so odbojkarji zelo zahtevni do sebe in tudi do okolja. Želijo si imeti najboljše trenerje, fizioterapevte, statistike … Čeprav jih potem to včasih tudi moti, češ, da so trenerji na treningih preveč zahtevni (smeh). Res stremijo k temu, da je štab vrhunski in to znajo tudi ceniti. Res se zdi, da se je vse sestavilo. Bilo je sicer tudi nekaj bolj ali manj posrečenih epizod. Ena od teh je recimo bila, ko je bil selektor Slobodan Kovač, ki je pripeljal nekega strokovnjaka za kondicijsko pripravo, ki je odbojkarje pripravljal na napačen način, takrat so kar potarnali in tudi rezultati niso bili najboljši. Zdaj se je poklopilo tudi to. Ekipa je res dobro pripravljena, selektor Cretu uživa veliko zaupanja, čeprav je izjemno zahteven tudi on.

Sorodna novica
Cretu: Nimam besed za značaj, ki so ga pokazali fantje

Ogromno inteligentnih igralcev
Reberšak se je tudi pri tebi celotnega štaba vrnil k primerjavi s šahom: “Šahist sam prime figuro in jo prestavi, pri odbojki pa ne gre tako. Trener nekaj naroči in potem je pomembna izvedba igralcev. Pomembno je torej prepoznavanje položajev, izvedba pa je tisto, ki ekipo naredi dobro. Slovenci so odlični pri prepoznavanju informacij, gre za zelo inteligentno reprezentanco. Res je neverjetno, koliko inteligentnih igralcev je v tej ekipi! Lahko procesirajo ogromno število informacij, z njimi se lahko pogovarjaš praktično o vsaki temi. Med seboj se znajo povezati, so homogeni in zato znajo dobro skupaj reševati nove položaje. Med njimi ni zavisti, povezanost jim daje skupno moč; v eni prvini je nekdo močnejši, v drugi pa nekdo drug. Ko se sestavijo, so homogena celota, ki pa potrebuje strokovnjaka, ki zna predvideti vse te položaje. V odbojki je res pomembna analiza in priprava. Trenutni selektor Cretu je zelo aktiven v igri. Zdi se, da je slovenska reprezentanca ves čas rasla s strokovnjaki. Pri večini selektorjev iz preteklosti, bi zdaj najbrž že malce zavijala z očmi. Vsakič namreč pride še boljši, redko kdo sicer zavije oči pri Andrei Gianiju, ker so bili čustveno nanj res navezani, dobro so se ujeli na človeški plati. A niti Giani ni bil takrat na taki strokovni ravni, kot je danes Cretu. Ko je Romun prišel, je takoj zahteval stvari, ki si jih prejšnji selektorji niti niso upali: stalnega vodjo reprezentance, pomočnike, dodal je statistike, ki delujejo na daljavo in lahko pripravijo analize na zahtevo, dodatnega maserja, fizioterapevta … Njegove zahteve sploh niso bile finančno tako vprašljive, ampak je šlo bolj za vzpostavitev vsega ostalega. Tudi sam je spoznal, da igralci verjamejo, da skupaj lahko naredijo nekaj velikega.

Sorodna novica
Klemen Čebulj: Pogum je v naši krvi

Rok Možič naj kar igra še 20 let
Ko je Slovenija leta 2015 osvojila prvo medaljo, je marsikateri skeptik pomislil, da ima ta reprezentanca rok trajanja, a številni uspehi so marsikoga prepričali v nasprotno, tudi Hlača Ferjančič: “Neverjetno je, kako se slovenska reprezentanca še vedno razvija in dograjuje. Morda sem pred leti tudi sama razmišljala, ko se bo poslovila udarna generacija, bo vsega konec. Z Boštjanom sva se večkrat šalila, kaj bova potem delala do upokojitve (smeh). No, zdaj imam novo interno šalo − z Rokom Možičem se zdaj šalim, da mora igrati 20 let na visoki ravni, da grem potem lahko v pokoj (smeh). Šalo na stran, a za naslednjih deset let sploh ni panike, tu imamo namreč namreč Roka Možiča, Nika Mujanovića, Roka Bračka, Nejca Najdiča … Dejansko se ekipa kar sestavlja, ni ji videti konca. To so sladke skrbi tudi za selektorja, kdo bo igral in kako bodo igrali.

In zakaj bi se sploh že poslovili?
Razvoj reprezentance je kriv tudi za spremembo v razmišljanju pri marsikaterem igralcu, Reberšak razlaga: “Neverjetno je, da so igralci dolgo razmišljali, da se bodo poslovili skupaj, zdaj pa je pri marsikomu zaznati, ko je videti kakovostne naslednike in se išče naslednji Tine Urnat (se pravi povezovalni člen, ki bo znal vse skupaj držati in navdihovati na vse možne načine), da se morda marsikdo še ne bo takoj poslovil. Jan Kozamernik, Jani Kovačič, Klemen Čebulj … to sploh niso igralci, ki bi morali že končati kariero, so v najboljših letih.

Sorodna novica
Poljaki na krilih Leona in (po poškodbi Ropreta) le premagali slovenski urok

Slovenija ima več dobrih sredin
Del semena celotnega uspeha je bil položen v ACH Volley, ki se je pred več kot desetletjem senzacionalno uvrstil na zaključni turnir Lige prvakov. Hlača Ferjančič tudi danes vleče zgodovinske vzporednice: “ACH Volley ima gotovo pomembno vlogo, da je slovenska reprezentanca prišla do prve medalje. Večina tistih igralcev, ki so leta 2015 osvojili srebro, se je kalila prav v ACH-ju. Igra na pritisk, ko moraš dobiti državno prvenstvo, tudi veliko prinese. Imamo tudi druge tradicionalne sredine, kjer se dobro dela: Maribor, Kamnik, Salonit, Koroška … Stvari res dobro delujejo. Slovensko prvenstvo postaja močnejše, spremljali smo troboj Kamnik – Maribor – Ljubljana, to je zagotovo tudi prispevalo k napredku. Ne vem, kako se mladi odločajo, kaj bodo trenirali, meni se odbojka zdi logična izbira (smeh). Na tem prvenstvu sva igralce spraševala, kaj so vse trenirali pred odbojko. Prav od te generacije so poskušali skoraj vse: od plavanja, nogometa, košarke in rokometa. Samo upam, da selekcioniranje v klubih poteka dobro, spodbujam, da mladi poskusijo čim več športov.

Tudi v odbojki je vedno več skavtinga
Reberšak je pogovor končal na primeru Nika Mujanovića: “Nabor, iskanje in skavtiranje zanimivih igralcev je prisotno tudi v odbojki, tega včasih pri nas ni bilo. Zanimiva je zgodba Nika Mujanovića, sam je pripovedoval, kako je zaradi višine najprej igral po vseh možnih tekmovanjih. Na enem od šolskih atletskih tekmovanj je k njemu pristopil eden od odbojkarskih trenerjev in ga povabil k treningu odbojke. Nik je rekel, da ne more, ker trenira tudi košarko. Potem se je pogovarjal z enim košarkarskih kolegov, ki mu je preprosto predlagal, da nima česa izgubiti, naj vsaj dva tedna poskusi s treningom odbojke, potem pa naj se odloči. Mladenič se je tako iz enega športa prestavil v drugega. Zgodilo se je nekaj naključij, zdi se mi, da je tovrstnega skavtinga vedno več. Klubi zdaj dobro vedo, kaj je njihov cilj.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govora še o naslednjih temah:
− Kako sta se Anja in Boštjan uigravala pri odbojkarskem delu.
− Pomen širokega kadra reprezentance.
− Neuničljivi optimizem Boštjana Reberšaka, ki je verjel že v nastop v Londonu leta 2012.
− Izjava pomočnika selektorja Mattea De Cecca, da so slovenski “odbojkarji na posebni misiji.”
− Kaj pomeni odsotnost enega odbojkarja, kot je bil Gregor Ropret in pomen njegove bronaste zamenjave Dejana Vinčića.
− ACH Volley ima po daljšem času spet veliko zaledje mladih igralcev.
− Analiza tekmecev na olimpijskem turnirju na Japonskem.
− Glasni cilj odbojkarjev je uvrstitev na olimpijske igre v Pariz 2024, a vsi igralci pri sebi si v resnici želijo osvojiti zlato olimpijsko medaljo.
− Pomen in vloga statistike v odbojki.
− Status ženske reprezentance.
− Zanimivost o številki (1)22.