in

Globlje doživetje prostora in časa

Globoka hiša. Foto: Urban Praprotnik

Potem je minilo skoraj deset let, da sem jo srečal tretjič in jo prvič ogovoril.

Običajno hodimo po ustaljenih poteh. Samodejno hitimo, kot da potujemo skozi ozek predor, ki ga ustvarjajo naše prežvečene misli, od katerih se kar ne moremo odlepiti. Mimo nas gredo ljudje, drevesa, ptice, stavbe, zgodbe, a mi jih ne opazimo. Izpuščamo priložnosti za srečanja, ki bi nas lahko bogatila, polnila, osrečevala. Plitko je takšno življenje.

Z Jasmino, ki je zdaj moja žena, sva si pred nekaj dnevi privoščila srečanje z Globoko hišo. S slušalkami na ušesih sva skozi zvočno zgodbo o našem največjem slovenskem kulturnem in kongresnem središču, Cankarjevem domu, doživela edinstveno, globlje doživetje s prostorom in časom, ki ga ta uokvirja. Znotraj te večplastne izkušnje, ki jo doživiš s sprehodom, so se ujeli rimska Emona, mogočne bukve in platane, posajene pred več kot 200 leti v nekdanjem Zoisovem parku, ki krasi zahodni del Cankarjevega doma, zvoki muhe, ko nekega vročega poletnega dne v drugi polovici 70 let prejšnjega stoletja obletava glavo enega od delavcev, sledenju arhitektovega svinčnika, ki je velikopotezno materializiral mnoge zamisli, s posluhom za drobno ustvaril nekaj velikega. Gallusova, Linhartova in Kosovelova dvorana so premišljeno obarvane v barvo duha časa, katerega so ti umetniki soustvarjali. Zaigra pa nam tudi skoraj 8000 piščali naših največjih orgel. V tej zgodbi nas prevevajo misli, stavki arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo tega velikega kulturnega hrama.

Letos je Ravnikarjevo leto. In to vodenje je lep poklon njegovemu ustvarjanju, ki sta ga s polno mero pretanjenosti ustvarila Irena Pivka in Branko Zorman.

Kot si ne predstavljam, kako drugače bi bilo vse, če je takrat, ko sem naključno ponovno srečal Jasmino, ne bi ogovoril. Da bi ostal tiho, da bi pogledal stran, da ne bi naredil ničesar. Tako si kot narod verjetno težko predstavljamo sami sebe, brez te hiše, ki ji rečemo dom, Cankarjev dom. Po tem zvočnem vodenju, ki izostri čute, pa še toliko bolj čutim njegovo vrednost. Toplo priporočam, da se tudi vi radovedno sprehodite skozi prostor in čas Cankarjevega doma. Radovednost je radost vedeti.