in

Kdo pije in kdo plača: ekipa Jumbo Visma je premagala sama sebe

Nekdanji zmagovalec Vuelte in zdaj kolesarski analitik Chris Horner je ta trenutek opisal kot “nož v Kussov hrbet”. Foto: ASO

12. maj 2002, dirka za VN Avstrije. Michael Schumacher je v prvenstvu premočno vodil, njegov najbližji zasledovalec Juan Pablo Montoya je že po petih dirkah zaostajal za 21 točk (kar je bilo takrat vredno več kot dve zmagi), moštveni kolega Rubens Barrichello je imel le šest točk. Brazilec je na Spielbergu letel in bil na poti k eni od redkih zmag, a v zadnjem krogu je dobil klic iz boksa. Moštveni ukaz. Tik pred ciljno črto je moral pritisniti na zavoro, Schumacher je švignil mimo. Nadaljnje scene poznamo, gledalci so na podelitvi žvižgali, Nemec je na najvišjo stopničko potisnil Barrichella, oba sta se le kislo smejala. Grenko-komične scene, Ferrari je premagal samega sebe.

Sorodna novica
Jumbo Visma potolkel konkurenco, Kuss napovedal končno zmago

Na ta drobec športne zgodovine sem se spomnil prejšnji petek, ko je ekipa Jumbo Visma na Tourmaletu pometla s tekmeci, osvojila prva tri mesta tako v etapi kot skupnem vrstnem redu. Nizozemska ekipa je tako neverjetno močna, da se lahko premaga le sebe, sem takrat pomislil. Teden dni pozneje se je ta scenarij tudi uresničil.

Pred analizo 78. španskega kroga se bom ustavil le še na predlanskem Touru. Tadej Pogačar je suvereno pometel z vso konkurenco in drugič zapored osvojil dirko vseh dirk. Jumbo Visma je vse stavila na Primoža Rogliča, po prehitrem odstopu zasavskega orla je morala spremeniti taktiko in cilje, kar jim je imenitno uspelo v podobi štirih etapnih zmag in drugega mesta mladega Jonasa Vingegaarda, ki je prvič stopil na veliko sceno. Vodja Richard Plugge je razgrnil načrt, da bodo čez zimo strnili ekipo, jo ojačali, povezali in vse naredili, da na Touru končajo Pogačarjevo “ero”: “Naslednje leto si želimo vrniti na Tour z zdravim Primožem in s kolesarji, kot sta Jonas in Sepp, potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Sorodna novica
Vingegaard s silovitim napadom “slekel” Pogačarja

Vemo, kaj se je zgodilo. Čeprav so čebele tudi lani utrpele še en usodni Rogličev padec in odstop, so z nepozabno moštveno taktiko na Granonu ustavile Pogačarja in vendarle prispele v obljubljeno deželo − Vingegaard je za Jumbo končno Pariz obarval v rumeno.

Prevlada ekipe Jumbo Visma se je na letošnjem Touru le še stopnjevala. Vingegaard je bil še občutno močnejši kot lani, še (taktično) močnejša pa je bila ekipa v celoti, ki je povzročila nekaj preveč množičnih begov, v katerih UAE nikakor ni mogel kontrolirati in braniti majice vodilnega, v kateri se je znašel Adam Yates.

Čebele imajo za seboj idealno sezono na tritedenskih dirkah, saj je Roglič osvojil Giro, kar je pomenilo, da si na Vuelti želijo pritisniti zlato piko na i, kar so si želeli zagotoviti z dvojno naložbo (seveda v podobi prisotnosti obeh kapetanov). Ni pomembno, kdo dobi Vuelto, le da zaokrožimo zgodovinski trojček, so si mislili. Štiri dneve pred zaključkom dirke smo tik pred dokončanjem tega mejnika. Jumbo Visma lahko premaga le sama sebe.

Sorodna novica
Roglič se je z napadom otresel Evenepoela, Vingegaard se počuti bolje in etapa za Kussa

Ključ za dodatno dimenzijo negotovosti in nenavadnosti (da ne rečem bizarnosti) pa izvira ravno iz njihove neverjetne premoči. V izhodišču leži podoben scenarij kot na Touru. Na samem začetku je majico vodilnega spet prevzel največji papirnati tekmec (tokrat sta bila to Soudal Quickstep in Remco Evenepoel). Jumbo je uporabil recept iz Toura − v šesti etapi je zakuhal množični beg 40 kolesarjev, ki ga Soudal ni bil zmogel kontrolirati. Spredaj je imel kar polovico ekipe, trojica je delala za Seppa Kussa, ki je na koncu pobral smetano ter se nenadejano prebil med kandidate za končno zmago.

Ko je dva dneva pozneje etapo dobil Primož Roglič, se je izkristaliziral vrstni red in razmerje moči: Kuss je oblekel rdečo majico, kapetana pa sta zaostajala dobri dve minuti. Na polovici dirke je bil na sporedu edini posamični kronometer, ki ni spremenil razmerij, je pa nakazoval trend − vse je bilo videti, da bo šlo za obračun Roglič − Evenepoel, a to je bil račun brez krčmarja. Tourmalet je še enkrat premešal karte, svetovni prvak v vožnji na čas (in ljubljenec novinarskih src) je nepričakovano hitro odpadel, v skupnem vrstnem redu pa se je oblikovala Jumbova trojica, kjer je imel Kuss varno prednost poldruge minute. Videti je bilo, da so vsi na isti strani − branjenja rdeče majice, drugače si ne znam predstavljati, zakaj je Vingegaard v zadnjih metrih tako silovito popustil in omogočil kolegoma, da sta prepolovila zaostanek.

Sorodna novica
Slavje Vingegaarda po silovitem napadu, Roglič skupno padel na tretje mesto

A potem se je zgodil torek in vzpon na Bejes, kjer je nepričakovano napadel Vingegaard. Marsikoga je presenetil, vključno s preostalima vodilnima na dirki. Danec je v cilju razlagal, da je to naredil za prijatelja in poškodovanega moštvenega kolega Nathana van Hooydoncka. Dobro, želel si je etapne zmage, a če ne bi želel ogroziti Kussove zmage, potem ne bi vztrajal v polnem tempu do cilja in si nabral minuto prednosti. S tem pa dokončno razbil ekipni duh.

V sredo je bil na Angliru očitno na vrsti Roglič, ki je prav tako potegnil nekaj kilometrov pred ciljem in se znebil rdeče majice, pri tem pa je s seboj povlekel Vingegaarda. Nenavaden položaj. “Še vedno si želim, da bi Kuss ostal v rdečem,” so pravilne besede prihajale iz Vingegaardovih ust, a dejanja tega niso podpirala, sicer bi ostal ob Kussu, kar je ob njegovih pospeških prejšnje dni storil Roglič. Kot da bi želel v resnici reči: “Želim si, da zmaga Sepp, ne pa Primož, potem raje zmagam jaz.” Na koncu je z Američanom ciljno črto prečkal Mikel Landa (Bahrain Victorious) in bil edini razlog, da je rojstnodnevni slavljenec ostal v rdečem. Huh, kaj se je zgodilo?

Ekipa Jumbo Visma je premagala samega sebe, to se je zgodilo.

Kuss se je v cilju opravičil Landi, ker ga je odsprintal v boju za 3. mesto:

Kuss se je v cilju opravičil Landi, ker ga je odsprintal v boju za 3. mesto: “Potreboval sem bonus sekunde, še vedno si želim zmagati.” Foto: ASO

In to je edina primerjava z zgoraj omenjenim dogodkom iz formule ena. Tam je šlo za podarjeno zmago, ki je poudarila vse slabo v najelitnejšem bencinskem športu, v kolesarskem primeru pa se očitno dirka na polno, a tudi to kaže na slabe plati te športne panoge. Največja razlika je v tem, da je kolesarstvo ekipni šport. V teh dneh sem najbrž največkrat slišal za besedno zvezo “podarjena zmaga”. Nihče ne mara podarjenih zmag. A kaj sploh so podarjene zmage? Če smo dlakocepski, je večina kolesarskih zmag (vsaj deloma) podarjenih. Zamislite si klasično etapo, ki se konča z vzponom in dvignjenima rokama Rogliča in Pogačarja, ki imata največ moči na ciljnem vzponu. Seveda sta lahko zmagala, ker so njuni moštveni kolegi za svoja kapetana garali 150+ kilometrov in skrbeli, da si ubežniki niso privozili prevelike prednosti. In pomislite na vse vrhunske sprinterje, ki “lahkotno” in varno sredi glavnine vozijo cel dan, da se lahko v samem zaključku pozicionirajo, izkoristijo moštveni vlak in potem v 200 metrih pokažejo vso svojo surovo moč. Seveda, kolesarstvo je ekipni šport. Gre za optimizacijo.

In seveda poznamo tudi bolj konkretna darila. Spomnite se le letošnjega Gira, ko je Kuss v težki etapi na Monte Bondone omejil Rogličevo izgubo (ali pa ne nazadnje prav na Angliruju leta 2020). Spomnite se na Granon, pa vse defekte in težave, ko pomočniki nesebično prepustijo svoje kolo. Spomnite se na moštveni kronometer, ko so čebele počakale na Vingegaarda. Spomnite se na lansko Dofinejo, kjer je Vingegaard v zadnjem klancu ves čas vlekel za Rogliča in mu je Kisovčan nato prepustil zmago. Ali pa daril, ki ju v dresu Jumbo Visme prejel Christophe Laporte (lani Pariz−Nica; letos Gent−Wevelgem). Kolesarstvo je ekipni šport.

Ekipa Jumbo Visma je tako premočna, da se je premagala sama sebe in to je jasno, ne glede na to, kdo bo na koncu v Madridu oblekel rdečo majico. Morda bodo na koncu prevladali moštveni ukazi, morda bodo na koncu res lahko odločale noge in bo slavil tisti, ki bo najmočnejši, a v tem trenutku je jasno, da niso na isti valovni dolžini, da niso ves čas vladala enaka pravila (ali dogovori). Da niso kolesarili v moštvenem duhu.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.