in

Tiselj: Brez JEK 2 bo za energetiko najpomembnejši 2. tir, da bomo vozili premog

Glede potencialne gradnje JEK-a 2 bi morali na referendum takoj, sta se strinjala oba sogovornika. Foto: EPA

Sorodna novica
Iztok Tiselj: Za NEK 2 bi morali najprej na referendum

Sorodna novica
Golob: Za hitrejšo in ekonomično gradnjo JEK-a 2 bo potrebna posebna zakonodaja

Pred štirimi leti je strokovnjak za reaktorsko tehniko na Institutu Jožef Stefan in profesor jedrske tehnike na Fakulteti za matematiko in fiziko Iztok Tiselj za MMC dejal, da je treba pred potencialno gradnjo novega bloka jedrske elektrarne oditi na referendum in o tem povprašati ljudi. Točno to je minuli ponedeljek po ustanovni seji delovne skupine za projekt JEK 2 napovedal sam premier Robert Golob.

“Ne delam si utvar, da je politika poslušala moj nasvet, mislim, da je večina razumnih ljudi, sama prišla do tega sklepa. Gre za veliko investicijo, ki rabi široko podporo med ljudmi. Spomnite se, za kakšne vse malenkosti imamo pri nas referendume, iluzorno je pričakovanje, da bi šlo brez,” je po štirih letih za MMC komentiral Tiselj in dodal, da je pred leti, ko je zagovarjal referendum naletel na številne kritične glasove med strokovnjaki, ki so menili, da o tako pomembni temi ne gre spraševati ljudi, kaj pa če se odločijo ‘narobe oz. proti’? “Kje pa piše, da se morajo ljudje vedno pametno odločiti, no, pametno iz mojega zornega kota. Jaz sem prepričan, da bomo veliko boljše živeli, bolj varno in zdravo, če bomo elektriko delali v nuklearkah,” je sklenil misel.

Lidija Živčič je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani doktorirala na temo klimatskih sprememb, pri društvu Focus se prvenstveno ukvarja s področjem energetike.  Foto: Društvo Focus

Lidija Živčič je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani doktorirala na temo klimatskih sprememb, pri društvu Focus se prvenstveno ukvarja s področjem energetike. Foto: Društvo Focus

Je referendum prava pot? “Referendum je lahko dobra pot, vendar pa bo moralo biti zelo jasno, o čem se na referendumu odločamo. Na takšnem referendumu se namreč ne bomo odločali samo o tem, ali zgraditi še en jedrski objekt, ali ne, temveč predvsem o tem, ali bomo naredili premik energetike v neko drugačno prihodnost ali ne. Odločali se bomo o tem, ali bo zeleni in pravičen energetski prehod v Sloveniji sploh kdaj zaživel ali ne. Odločali se bomo o tem, ali se bomo kot družba odločili za edino zeleno energijo, to je tista, ki je ne porabimo, in rabo druge najbolj zelene opcije, to so obnovljivi viri energije, ali bomo ostali ujetniki vira energije, ki v resnici zaradi uvoza urana povečuje energetsko odvisnost. Odločali se bomo tudi o tem, ali bomo vsi postali lastniki in proizvajalci lastne energije, se povezovali v skupnosti, in tako demokratizirali energetski sistem, ali ga bomo še naprej prepustili v upravljanje peščici lobistov, ki, kot smo videli na primeru TEŠ6, javnost zavajajo s praznimi obljubami. Odločali se bomo, ali v energetski prehod vključiti vse, tudi tiste, ki si sicer ne bi mogli privoščiti dostopa do obnovljivih virov energije, ali pa bodo najbolj ranljivi nadaljevali življenje na robu družbe. Navsezadnje se bomo odločali o tem, ali si želimo nadaljevanje modela, v katerem razvoj prinese koristi peščici ljudi, ki vse bolj in bolj bogatijo, stroške in tveganja pa prepusti družbi. Upam, da se bomo tega zavedali na referendumu,” je za MMC potencialni referendum o gradnji nove jedrske elektrarne komentirala strokovnjakinja za energijo pri društvu za sonaraven razvoj Focus Lidija Živčič. Namesto gradnje novih veliki energetskih objektov bi morali v okviru koncepta odrasti, razmisliti o drastičnem zmanjšanju porabe elektrike, je prepričana.

Nemci so morali par vetrnic celo podreti, ker je bil spodaj lignit. Kje bomo pa mi kopali, če ne bomo zgradili nove nuklearke? Moj sarkastični komentar je, da je najpomembnejši energetski objekt, ki ga trenutno gradimo 2. tir Divača – Koper, da bomo iz Kopra lahko vozili premog v Šoštanj.

Tiselj o najpomembnejšem projektu za energetiko

Na referendum moramo takoj!

Štiri leta študij in pojasnjevanj, da bo do odločitve o tem, ali bi ali ne bi, prišlo šele leta 2027 ali 2028 na referendumu, kot napoveduje vlada, je absolutno prepočasi. Ljudi je treba, tako Tiselj, na referendumu vprašati takoj zdaj na začetku. Zakaj bi potencialno izgubljali čas in energijo štiri leta, če potem lahko referendum vse skupaj ustavi? “Vlada pravi, da bomo najprej temeljito preštudirali, da bodo ljudje res informirani šli na referendum, dvomim, da bodo ljudje množično spremljali strokovne debate, kot sem rekel pred štirimi leti, najprej na referendum, potem pa vse ostalo,” je bil odločen in dodal, da upa, da bodo ljudje podprli gradnjo in da bo referendum uspel.

“Seveda, najprej spremenimo zakonodajo, skrajšajmo postopke, nato pa pojdimo na referendum. Prav tako najprej naredimo paleto možnih analiz in študij, vložimo vanje veliko denarja, nato pa gremo na referendum. In preden se zavemo, dobimo kot ključni argument nadaljevanja projekta JEK2 to, da je bilo vloženega že preveč denarja in truda, spremenjenih preveč zakonov, itd., da bi projekt imelo smisel ustaviti. Očitno se iz lekcije TEŠ6 nismo naučili nič,” je dejala Živčič, ki se prav tako strinja, da bi morali najprej na referendum.

Profesor Iztok Tiselj je strokovnjak za reaktorsko tehniko z Instituta Jožef Stefan. Foto: Osebni arhiv Iztok Tiselj

Profesor Iztok Tiselj je strokovnjak za reaktorsko tehniko z Instituta Jožef Stefan. Foto: Osebni arhiv Iztok Tiselj

Tiselj: JEK 2 je edina smiselna pot naprej

Za uspešno in konkurenčno gospodarstvo je poceni in zanesljiva energija nujna, to pa lahko, če mislimo resno z brezogljično družbo in zelenim prehodom, zagotovijo zgolj jedrske elektrarne, je prepričan Tiselj. Gradnja JEK 2 je tako za Slovenijo, če ne želimo “kuriti” fosilnih goriv, edina smiselna pot naprej.

“Kljub nekaterim burnim dogodkom, se je v štirih letih v Evropi zelo malo spremenilo na področju energetske infrastrukture. Gradimo sončne in vetrne elektrarne, ker pa rasti ne spremljajo naložbe v hranilnike energije in naložbe v nadgradnjo električnega omrežja, je to za upravljalce električnih omrežij prej vzrok za glavobol kot za veselje. Enako za potrošnike, ki plačujemo visoke cene energentov. Obnovljivim virom vedno očitamo sezonsko variabilnost, ki je zanimiva. Leta 2021, ko smo plezali ven iz pandemije covida-19 in so cene energije rasle, je droben kamenček k temu pristavil veter, ki se je na severu Evrope odločil, da bo manj pihal. Severna Evropa je pridno zidala dodatne vetrne elektrarne, njihova proizvodnja pa je bila nato 10-odstotkov manjša od pričakovane. To je elektrike za okoli pet nukleark, večjih kot je naša. Primanjkljaj je nadoknadil takrat že precej drag plin. Lani je bilo izjemno sušno leto in so rekordno malo elektrike proizvedle slovenske hidroelektrarne, kar tretjino manj kot v normalnem letu. Potem je prišlo še do izpada francoskih nukleark, saj so ugotovili skupno napako, popraviti je bilo treba razpokane cevi varnostnih sistemov, izpad proizvodnje je bil v letu 2022 25-odstoten. Poleg tega so Nemci v letu 2022 nadaljevali zapiranje svojih nukleark. V Sloveniji bo v letu 2023 skupna moč sončnih elektrarn presegla moč jedrske elektrarne v Krškem. V sončnem delu leta so se zdaj tudi pri nas pojavile negativne cene elektrike, Nemci so jh ‘izumili’ že pred kakšnim desetletjem, pozimi pa bo proizvodnja sončnih elektrarn zanemarljiva,” je Tiselj opozoril na dejstvo, da pozimi, ko z vedno številčnejšim prehodom na toplotne črpalke, rabimo vedno več elektrike, sončne elektrarne pa takrat “ne delujejo”.

Logike dobička večinoma ni mogoče usklajevati z varstvom okolja in dobrobitjo družbe, zato so številne politike, ki naj bi na primer zaščitile podnebje, imele nezaželene učinke. Usklajevanje tržne logike in zelene ter pravične energetske tranzicije je Sizifovo delo – prej ko bomo to razumeli, prej bomo sposobni preiti na drugačen način razmišljanja.

Živčič o Sizifovem delu

Ob tem je spomnil, da se glede plina dogajajo zelo čudne reči, saj že dve sezoni v Termoelektrarni (TE) Brestanica namesto plina kurijo nafto, ker je tako proizvodnja elektrike cenejša. “Odkar se spomnim, se to dogaja prvič, so pa plinske turbine tako prilagodljive, da brez problema kuriš nafto. Plinovodi iz Rusije so bili cenejši, zdaj je pa vožnja plina z ladjami za proizvajalce plina zelo profitabilna zadeva. Je pa tehnologija precej bolj zahtevna, ker je treba plin utekočiniti, peljati z ladjo, na cilju nazaj upariti in šele potem gre v plinovod,” je pojasnil, da je utekočinjen plin, ki ga pripeljejo ladje dražji od nafte.

Živčič: Najbolj zelena je tista energija, ki je ne porabimo

Zakaj je jedrska energija problem? “Kot prvo je problem, da jedrska energija predpostavlja nadaljevanje trenutnega gospodarskega modela, ki pa ga moramo nujno spremeniti. Da neskončna oziroma neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča, so opozorili že številni znanstveniki. Namesto da slepo verjamemo izhodiščem, ki se uporabljajo za načrtovanje energetskega sektorja v Sloveniji, na primer da je treba energetiko načrtovati tako, da bo podpirala nenehno rast gospodarstva z nenehno rastjo rabe energije, bi seveda lahko izhodišče postavili tudi drugače. Lahko bi izhajali iz premise, da moramo korenito zmanjšati rabo energije, ker trenutna raven ni trajnostna in prinaša preveč negativnih posledic za družbo in okolje. Lahko bi najprej naredili vse mogoče, da svoja gospodarstva in družbene ureditve prestrukturiramo na način, da bi na podlagi manjšega kopičenja bogastva v rokah peščice manj negativno vplivali na planet in soljudi. Seveda pa to ne bi bilo v interesu podjetij, ki imajo koristi od proizvodnje in prodaje energije. Pod njihovim vplivom je vladajočim najlažje dati v areno vprašanje ‘NEK2 – da ali ne?’ in pustiti, da si podporniki in nasprotniki skočijo v lase, namesto da bi postavljali relevantna vprašanja in odpirali relevantne teme,” je povedala Živčič.

Najbolj zelena je tista elektrika, ki je ne porabimo, je opozorila Živčič. Foto: EPA

Najbolj zelena je tista elektrika, ki je ne porabimo, je opozorila Živčič. Foto: EPA

Tržna logika in Sizifovo delo

“Zagotavljati trenutni nivo rabe energije z obnovljivimi viri energije je zelo težko, ker moramo grobo posegati v okolje in naravo. Zato je prvi korak iskanje načinov za zmanjšanje rabe energije. Ob tržni logiki je težko razmišljati o pravični in zeleni energetski tranziciji, zato najprej potrebujemo drugačen pristop k razvojnemu in ekonomskemu razmišljanju. Dobro moramo prevetriti naše pojmovanje ekonomije ter z njim povezane gospodarske politike, nato pa jih korenito preoblikovati. Logike dobička večinoma ni mogoče usklajevati z varstvom okolja in dobrobitjo družbe, zato so številne politike, ki naj bi na primer zaščitile podnebje, imele nezaželene učinke. Usklajevanje tržne logike in zelene ter pravične energetske tranzicije je Sizifovo delo – prej ko bomo to razumeli, prej bomo sposobni preiti na drugačen način razmišljanja,” je Živčič navedla, da je rešitev za zeleni prehod zmanjšanje porabe energije, kar pa onemogoča tržna logika, ki je zažrta v vse pore današnje družbe.

NEK v Krškem je naš največji brezogljični vir energije

Jaz je ne vidim, standarda v katerem danes živimo, ali pa vsaj primerljivega, tudi če se sporazumno odločimo, da si ga bomo znižali, z vetrom in soncem, ne moremo obdržati.

Tiselj o alternativi

Vsi viri električne energije, ki jih imamo na voljo, so po Tisljevih besedah izpostavljeni nihanjem, tudi pri nuklearki, ki sicer sezonskih nihanj res nima, se kaj pokvari, in ta potem potrebuje remont, izpad proizvodnje elektrike pa je treba od nekod nadomestiti. Po Tisljevih besedah na Institutu Jožef Stefan po hodnikih glede jedrske energije potekajo burne debate.

“Jaz sem iz jedrskega oddelka, naši sosedje v centru za energetsko učinkovitost, kjer pripravljajo nacionalni energijski in podnebni načrt, pa so tradicionalno precej nenaklonjeni jedrski energiji. Jih vprašam, zakaj ni nuklearke v načrtih za zmanjševanje ogljičnega odtisa do leta 2030? Pa pravijo, saj do takrat ne bo nove nuklearke, to ne bo nič vplivalo. Kako, da ne? Kaj pa, če se obstoječa v Krškem pokvari? Si največji brezogljični vir energije v tej državi pod kategorijo ‘razogljičenje’ ne zasluži niti omembe, kaj šele dveh stavkov? Da je jedrska elektrarna Krško najpomembnejši vir brezogljične energije v državi in da naj država še naprej ustvarja pogoje za njeno dolgoročno obratovanje, bi moralo tam pisati. Če se nam slučajno ustavi, bodo vsi ti naši lepi načrti in številke o razogljičenju šle v dim, nekaj bo treba kuriti, bodisi plin, premog ali nafto,” je izpostavil pomen Nuklearne elektrarne Krško (NEK).

Stara zgodba: Kjotski protokol, veter in sonce

Statistika zadnjih let kaže, da EU uspešno zmanjšuje porabo elektrike, a na račun česa? Dogaja se nekaj zaskrbljujočega, v Evropi ostaja zelo majhen del proizvodnje ključnih materialov, ki jih potrebuje naša civilizacija. Vedno več jih prihaja iz uvoza. To so strateška vprašanja! Ne vem, za katerim vogalom nas bo to udarilo.

Tiselj o deindustrializaciji EU-ja

Nasprotniki jedrske energije pravijo, da obstajajo bistveno boljše brezogljične tehnološke rešitve za zadovoljevanje energetskih potreb. “Ne vidim boljših tehnoloških rešitev! To kar gledamo pri zelenem prehodu ni nek hiter preboj. Kjotski protokol je star že skoraj četrt stoletja, takrat se je razviti svet odločil, da moramo zmanjšati svoje izpuste, kar naj bi naredili predvsem z obnovljivimi viri energije, neizkoriščena sta veter in sonce, so rekli. Kam smo prišli z vetrom in soncem? Nenehno mi govorijo, da je to nova tehnologija, v resnici pa, če pogledamo vetrnice in fotovoltaiko, vidimo, da ni nobene revolucije zadaj, to so stare tehnologije,” je komentiral.

Glavni problem pri vetru in soncu je, da nista nenehno na voljo. Kako bomo čez poletje proizvedeno elektriko iz sončnih celic shranili za mračno in hladno zimo, da bomo z njo poganjali toplotne črpalke za ogrevanje, električne avtomobile in vse ostale z elektriko gnane naprave, ki jih prinaša zeleni prehod? “Težava, ki jo poznamo izpred četrt stoletja, je še vedno tu. Elektriko iz sonca in vetra bi morali nekako učinkovito skladiščiti. Danes še vedno nimamo pojma, kako to učinkovito početi v dovolj velikih količinah, da bi lahko omrežje poganjali zgolj z obnovljivimi viri. Baterije ne zadoščajo, če pogledamo, koliko jih lahko proizvedemo, večina jih gre tako ali tako v električne avtomobile. A če bi dejansko hoteli poleti narejeno elektriko shraniti za zimo, ne bi govorili od 10 milijardah, kot bi stala nova nuklearka. Če bi hoteli celoten energetski sistem preklopiti na obnovljive vire, je to vložek v stotinah milijard evrov, nova nuklearka je v primerjavi drobiž,” je Tiselj karikiral.

Tudi če si znižamo standard, bomo nekaj morali kuriti

Ali obstaja alternativa jedrskim reaktorjem, če ne želimo kuriti nafte, premoga, plina ali biomase? “Jaz je ne vidim, standarda v katerem danes živimo, ali pa vsaj primerljivega, tudi če se sporazumno odločimo, da si ga bomo znižali, z vetrom in soncem, ne moremo obdržati,” je bil direkten Tiselj.

Sorodna novica
Mervar: Slovenija dolgoročno ne bo primerna za visokoenergetsko intenzivno industrijo

Nižanje standarda se morda že dogaja, cene elektrike šibajo v nebo, energetsko intenzivna industrija zapušča Evropo, zeleni prehod v Evropi pa medtem ustvarja delovna mesta na Kitajskem. V Sloveniji je na primer zaradi predrage elektrike Talum popolnoma prenehal s proizvodnjo primarnega aluminija. Vprašanje mimo katerega pri tem ne moremo je, kako pametno je, če bo na koncu tega procesa EU ostal popolnoma brez lastne proizvodnje ključnih materialov kot so aluminij, jeklo itd.?

“Statistika zadnjih let kaže, da EU uspešno zmanjšuje porabo elektrike, a na račun česa? Dogaja se nekaj zaskrbljujočega, v Evropi ostaja zelo majhen del proizvodnje ključnih materialov, ki jih potrebuje naša civilizacija. Vedno več jih prihaja iz uvoza. To so strateška vprašanja! Ne vem, za katerim vogalom nas bo to udarilo,” je opozoril Tiselj.

Ob začetku vojne v Ukrajini smo po Tisljevih besedah boleče spoznali, kako problematična je lahko prevelika odvisnost od poceni ruskega plina. “Rekli smo, radi bi bili od Rusije neodvisni, zdaj gremo v naročje Kitajski, ki proizvede tri četrtine komponent vetrnih elektrarn na svetu in enak delež fotovoltaičnih panelov, naša evropska industrija tu sploh ne more konkurirati, Kitajci imajo poceni energijo,” je še izpostavil.

Nemški daljnovod med vetrnicami. Foto: Reuters

Nemški daljnovod med vetrnicami. Foto: Reuters

Nemci so nam pokazali, česa ne smemo početi

Številne znanstvene študije pravijo, da bi v teoriji lahko poleg fosilnih goriv opustili tudi nuklearke. Je to teorijo moč spraviti v prakso? “Poznam celo vrsto znanstvenih člankov, v katerih eminentni ljudje, profesorji, pravijo, da bi se dalo, dokazujejo to s številkami, a Nemci ali pa Kalifornija v ZDA, kjer so izjemno bogati in tehnično napredni, so nam v praksi pokazali, da ne gre. Kje so Nemci danes s svojim zelenim prehodom? Ogljični odtis njihove elektrike je grozen, lahko se pohvalijo z velikim deležem elektrike iz obnovljivih virov, vse ostalo pa je velikanski korak nazaj! Nemčija je praktični primer, česa ne smemo početi v energetiki,” je odvrnil Tiselj in dodal, da je nemška elektrika tudi veliko dražja kot na primer francoska, kjer se zanašajo na nuklearke in kjer je ogljični odtis elekroenergetskega sistema v primerjavi z nemškim naravnost odličen.

“Nemci so morali par vetrnic celo podreti, ker je bil spodaj lignit. Kje bomo pa mi kopali, če ne bomo zgradili nove nuklearke? Moj sarkastični komentar je, da je najpomembnejši energetski objekt, ki ga trenutno gradimo 2. tir Divača – Koper, da bomo iz Kopra lahko vozili premog v Šoštanj,” je Tiselj izpostavil plastičen primer, ki priča o tem, da na vetrnicah in soncu energetski sistem ne more počivati.

Nemčija se močno zanaša na obnovljive vire energije, dopolnilno pa na polno delajo termoelektrarne, Francija na drugi strani jedro električne proizvodnje črpa iz nukleark. Nemčija je posledično kar se izpustov tiče zelo umazana država, poleg tega je v Nemčiji elektrika dražja. Primer Nemčije in Francije zgovorno priča v prid jedrskih elektrarn, mar ne? “Zakaj potem Nemčija dobi boljše rezultate kot Francija pri indikatorjih, kot so indeks človekovega razvoja (Human development index – HDI), indeks socialnega napredka (Social progress index – SPI) ali indeks srečnega planeta (Happy planet index – HPI)? Zakaj se potem bistveno več migrantov iz EU preseli v Nemčijo kot v Francijo? Da o migrantih iz drugih delov sveta sploh ne govorimo? Ljudje gledamo vseeno na neko širšo sliko, ne le ceno elektrike. Seveda je pomembna, saj si marsikdo med nami ne more privoščiti plačati položnice za elektriko, ni pa najpomembnejša,” je odgovorila Živčič.

Tiselj: Obnovljivi viri niso poceni, Nemčija je potrošila 500 milijard

Poznam celo vrsto znanstvenih člankov, v katerih eminentni ljudje, profesorji, pravijo, da bi se dalo, dokazujejo to s številkami, a Nemci ali pa Kalifornija v ZDA, kjer so izjemno bogati in tehnično napredni, so nam v praksi pokazali, da ne gre. Kje so Nemci danes s svojim zelenim prehodom? Ogljični odtis njihove elektrike je grozen, lahko se pohvalijo z velikim deležem elektrike iz obnovljivih virov, vse ostalo pa je velikanski korak nazaj! Nemčija je praktični primer, česa ne smemo početi v energetiki.

Tiselj o nemški lekciji

Je strošek izgradnje JEK 2 prevelik za Slovenijo, je gradnja neekonomična? “Strošek je ogromen, nobenega dvoma, 10 milijard je za majhno državo, kot je naša, veliko. Kje so pa alternative? Nasprotniki gradnje pravijo, da je to drago, da bo z obnovljivimi viri ceneje, a v praksi se izkaže, da obnovljivi viri niso niti slučajno poceni. Poglejva še enkrat Nemce, če oni niso znali tega narediti, da bi zadeva funkcionirala, ne vem, kdo nam lahko da upanje, da mi pa bomo tisti, ki bomo uspeli, in bomo v 10, 20 ali pa 30-letih dosegli preboj z obnovljivimi viri, jaz ga ne vidim,” je odgovoril Tiselj in dodal, da so Nemci čez palec v obnovljive vire energije investirali že najmanj 500 milijard evrov.

“Za ta denar bi lahko postavili vsaj 50 novih nukleark in danes bi imeli brezogljično elektriko, so odlični inženirji, njihove nuklearke so bile med najboljšimi na svetu,” je opozoril in dodal, da je, ko pogledamo vsa dejstva, nemška odločitev za zapiranje nukleark popolnoma nerazumna.

“Zgodovinsko gledano so zelene stranke zrasle iz protijedrskih gibanj, ki so bila sprva uperjena proti jedrskemu orožju. Velikokrat neupravičeno povezujejo jedrsko orožje in elektrarne, vse to se tlači v isti koš. Če imamo nuklearko, smo korak od bombe, a čisto vsako tehnologijo se lahko uporabi v dobre ali pa slabe namene, že od kamene dobe naprej je tako. Če se pošalim, se spomnim kratkega stripa okoljevarstvenikov v kameni dobi, ki protestirajo proti izumu ognja, češ, da je prenevaren. Da, res je, veliko slabega lahko naredi,” je dejal glede strahu pred jedrskimi elektrarnami.

Živčič: Gradnja bo pregrešno draga

Uran se statistično gledano prišteva k domačim virom energije. Zato naj bi v teoriji gradnja novega bloka v Krškem prispevala k povečanju energetske neodvisnosti Slovenije in privrženci gradnje novega bloka stavijo na ta kvaziargument. V resnici novi blok vodi v povečanje energetske odvisnosti – uran namreč uvažamo.

Živčič o uvoženem uranu

Strišek gradnje JEK 2 pa bo po besedah Živčič velik problem, saj bo nova jedrska elektrarna “pregrešno draga”. “Nemški inštitut za ekonomske raziskave, DIW Berlin, je naredil simulacijo dobičkonosnosti gradnje jedrskih elektrarn na osnovi trenutno veljavnih parametrov cen in tehnologije. Rezultati so pokazali, da naložba v jedrsko elektrarno v vseh primerih povzroči velike finančne izgube. Podobno dokazuje vse več študij – jedrska energija postaja vse dražja, investicije v jedrsko elektrarno pa vse bolj tvegane zato, ker stroški gradnje in vzdrževanja po navadi krepko presežejo predvidene. Spomnimo, TEŠ6 je bil prvotno ocenjen na 602 milijona evrov, na koncu pa smo zanj plačali 1,4 milijarde evrov. Podobna je slika stroškov jedrskih elektrarn, ki so trenutno v gradnji. Študija stroškov kaže, da jih je od 180 zajetih jedrskih reaktorjev kar več kot 90 odstotkov prekoračilo načrtovane stroške. Povprečno so načrtovane stroške prekoračili za 117,3 odstotka. Jedrske elektrarne, ki se trenutno gradijo ali so bile ravno zgrajene v Evropi, kažejo podobne znake, kot ugotovitve študij. Konkretno: britanski Hinkley Point C, francoski Flamanville in finski Olkiluoto so v veliki zamudi tako časovno kot tudi v velikem povečanju stroškov (Flamanville je dosega 5,8 krat večje stroške, kot je bilo načrtovano, in ima 12 letno zamudo, Olkiluoto pa je 3-krat dražji in je v zamudi za 13 let). Pri projektu Vogtle v ZDA so se stroški povečali s prvotnih 14 milijard ameriških dolarjev v letu 2013 na 29 milijard ameriških dolarjev v letu 2017 (kar je približno 9400 ameriških dolarjev za kilovat),” je navedla podatke in se ob tem vprašala kdo bo vse to plačal.

Sorodna novica
Gen energija si želi podvojitve moči drugega bloka krške jedrske elektrarne

Potrebujemo 1000 ali 2400 megavatov?

Kako velik naj bo JEK 2, sprva je bilo govora o 1000 megavatih, zdaj na Gen energiji govorijo že o 2400 megavatih, je to preveč? “Približno toliko elektrike bomo potrebovali, to sta najmanj dva nova bloka. Za državo, kot je Slovenija, je že sedanja nuklearka, ki je v primerjavi z drugimi majhna, velik objekt. Če nam pade dol, je treba poskrbeti za rezervo. Večji objekt bo potreboval še več rezerve, tako da bi bilo z vidika našega elektro-energetskega sistema, najbolje izgraditi štiri nove 500 megavatne jedrske bloke. A takšnih na trgu ni, na papirju obstajajo majhni modularni reaktorji v velikosti 300 megavatov, Westinghouse ga ponuja, tudi General Electric, potem so tu Japonci, ki ponujajo vrelni reaktor. To je malenkost drugačna tehnologija od tlačnovodnih, kakršen je v Krškem, so enostavnejši, saj gre para direktno iz jedrske sredice v turbino. Zdaj so na slabem glasu, ker je bil takšen reaktor v Fukušimi, čeprav niso nič manj varni. Ugodna kombinacija za energetski sistem bi bil na primer dodaten blok v Krškem močan od 1000 do 1400 megavatov, potem pa še dva, trije manjši 300 megavatni modularni bloki v Šoštanju. Drugi vidik, ki ga imajo v Gen energiji gotovo v mislih, pa je zagotovo cenovna učinkovitost. Če kupite dva enaka 1200 megavatna reaktorja, to pomeni, da boste gradili dva enaka na istem mestu, drugi bo zagotovo precej cenejši, tudi vsa papirologija, umeščanje v prostor bo hkrati narejena za oba,” je Tiselj pojasnil, kaj bi bilo najbolj učinkovito in najceneje.

Z obstoječimi daljnovodi, ki elektriko odpeljejo v Maribor, Zagreb in Ljubljano, omrežje lokacije v Krškem trenutno zmore 3300 megavatov. “Če bi delala oba nova bloka z 2400 megavati, bi skupaj z obstoječim blokom, ki v omrežje pošilja 700 megavatov, bili blizu zgornje meje zmogljivosti omrežja,” je pojasnil Tiselj.

Dva potencialna graditelja JEK 2 sta Južna Koreja in ZDA, tretji pa so Francozi. Foto: Reuters

Dva potencialna graditelja JEK 2 sta Južna Koreja in ZDA, tretji pa so Francozi. Foto: Reuters

Kdo naj gradi JEK 2?

Glede potencialne gradnje JEK 2 se govori predvsem o Američanih, Francozih in Južnokorejcih, kaj bi bila najboljša izbira po vaše? “Poleg teh treh, bi nam jedrsko elektrarno lahko ponudili tudi Kitajci in Rusi, a oboji so zaradi trenutnih geopolitičnih razmer na svetu po mojem mnenju v bližnji prihodnosti izključeni. Med preostalimi pa absolutnega zmagovalca ne vidim, tehnično gledano so s preizkušeno tehnologijo Korejci morda najbolj zanesljivi, v Združenih arabskih emiratih (ZAE) so se res izkazali, zgradili so štiri bloke v roku brez zamude in za dogovorjeno ceno. Francozi so eno zdaj končali na Finskem, a z veliko zamudo, mislim, da so končali 10 let prepozno. V 80-ih letih so bili sposobni narediti 50, 60 nukleark v vsega 20-ih letih, a so to znanje izgubili, ljudi, ki so to počeli ni več, zdaj lahko rečemo, da se na novo učijo. Smo pa s Francijo skupaj v EU-ju, pomagajo nam lahko Avstrijce na lep ali grd način prepričati, so naši bližnji zavezniki. Američani so tudi naši zavezniki, dobro izkušnjo imamo z njihovo elektrarno, njihovo tehnologijo, ki je v Krškem. Velik minus, ki ga imajo Američani pa je, da Westinghouse pravzaprav sploh nima svojih tovarn, za vse velike komponente bodo morali najeti Kitajce ali pa Korejce, delali bodo podizvajalci, zdaj pa izberite! Ne vem, rekel bi, da bo na koncu politika odločala bolj kot stroka,” je odgovoril Tiselj.

Sorodna novica
Avstrijska Koroška proti gradnji nove jedrske elektrarne v Krškem

Zakaj Avstrija tako vztrajno nasprotuje nuklearki pri nas, je to tisti strah o katerem sva govorila? “Avstrijci so izgradili čisto novo nuklearko in potem šli leta 1978 na referendum, kancler Bruno Kreisky je špekuliral s podporo, 51-odstotkov ljudi je bilo proti. Ko enkrat vržete v današnjem denarju 10 milijard skozi okno za prazen nič, potem morate vztrajati pri tem, težko si je premisliti, do konca boste trdili, da ste naredili prav. Vse od takrat skrbno negujejo strahove o tem, kako je nuklearka nevarna, kako je draga, kriva za atomske bombe, kako se ne da rešiti jedrskih odpadkov itd.,” je odgovoril Tiselj.

Radioaktivni odpadki. Foto: MMC RTV SLO/ARAO

Radioaktivni odpadki. Foto: MMC RTV SLO/ARAO

Glede jedrskih odpadkov diametralno nasprotni mnenji

Veliko se problematizirajo radioaktivni odpadki, a prihaja tehnologija, ki bo omogočila, da jih znova uporabimo, kajne? “Dobra lastnost jedrskih odpadkov je predvsem to, da so zelo potrpežljivi. Odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, ki bodo zakopani v betonske silose nedaleč od elektrarne Krško, ima že nekoliko sivo brado. No, upam, da bomo v kakšnem desetletju vanj vendarle pospravili prve odpadke. Med visoko radioaktivnimi odpadki veliko večino jih predstavlja izrabljeno jedrsko gorivo. Glede tega smo v Sloveniji reševanje problema prestavili za kakšno stoletje ali dve: izrabljeno gorivo bomo skladiščili v zabojnikih, katerih minimalna življenjska doba je eno stoletje. Približno četrtino izrabljenega goriva so v elektrarni Krško letos prestavili iz bazena v omenjene zabojnike. V naslednji stoletjih, ko bomo rešili problem globalnega segrevanja in še marsikatero drugo težavo človeške družbe, se bomo odločili, ali je to gorivo res odpadek, ali pa morda tudi surovina uporabna za kaj drugega. Če se odločimo, da gre za odpadek, ki ga ne bomo potrebovali nikoli več, imamo že danes na voljo zanimivo tehnologijo, in sicer odlaganje v več kilometrov globoke rove. Dejstvo je, da se je vrtanje zelo globokih vrtin v zadnjem desetletju ali dveh po zaslugi podjetij, ki črpajo nafto in plin, močno pocenilo. Na takšnih globinah, daleč pod plastmi podtalnice, bodo močno radioaktivni odpadki lahko v miru razpadali dolga tisočletja. O preizkusu te tehnologije resno razmišljajo tudi na naši Agenciji za radioaktivne odpadke,” je Tiselj pojasnil, da radioaktivni odpadki ne predstavljajo problema.

Namesto napovedanega znižanja cen električne energije in plina, kot posledice energetske liberalizacije in privatizacije, se je zgodilo ravno nasprotno in cene za odjemalca so se zvišale. Ali je morda čas, da pripoznamo, da projekt liberalizacije ni bil uspešen? Da bi bilo treba proces ustaviti in energijo pripoznati za netržno dobrino ter prenehati z njo polniti žepe energetskih trgovcev in podjetij na račun najranljivejših in na račun državnih proračunov?

Živčič o energiji kot netržni dobrini

“Do sedaj še nikjer v svetu niso rešili vprašanja sprejemljivosti visoko radioaktivnih odpadkov, še bolj pomembno pa je, da tudi tehnične rešitve dolgotrajnega skladiščenja visoko radioaktivnih odpadkov ni še nikjer na svetu (išče se rešitev, ki bo trajala vsaj 300.000 let). Znanstveniki kljub milijonskim investicijam še niso odkrili zanesljive metode ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Po domače povedano: nerešeno vprašanje jedrskih odpadkov zapuščamo svojim potomcem. Če nihče, ne vi, ne jaz, nočemo visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov, zakaj pričakujemo, da si bodo tega želeli naši otroci ali vnuki in njihovi otroci? Ali je pravično, da jim to odločitev kar vsilimo?,” pa je Živčič opozorila, da jedrski odpadki so problem in to ne majhen.

Po njenih besedah jedrska stroka nenehno trdi, da gre za varno tehnologijo, obenem pa se vseeno dogajajo nesreče, kot sta bila Černobil in Fukušima. Živčič je opozorila tudi na potresno varnost in spomnila na mnenje francoskega inštituta za jedrsko in sevalno varnost iz leta 2013, ki je pristojne v NEK-u opozorila, da lokacija v Krškem ni primerna za gradnjo jedrske elektrarne, ker je v bližini aktivne tektonske prelomnice Libna. Po njenih besedah so problem tudi prenizka sredstva za razgradnjo jedrskih objektov, nevarnost povezave jedrske energije z vojaškimi nameni itd.

Jedrska energija ne bo rešila podnebne krize, je dejala Živčič. Foto: Pixabay

Jedrska energija ne bo rešila podnebne krize, je dejala Živčič. Foto: Pixabay

Živčič: Jedrska energija ne odgovarja na podnebni izziv

V polemiki o gradnji JEK 2 imajo promotorji projekta, tako Živčič, polna usta ‘brezogljičnosti’ jedrske tehnologije projekt pa predstavljajo za rešitelja podnebne krize. “Žal jedrska energija ne odgovarja na podnebni izziv in ne bo rešila podnebne krize. Ne z vidika izpustov ne z vidika časa, ki ga imamo na voljo za ukrepanje. Ker je o tem že zelo lepo pisal Zoran Kus (slovenski geograf, sociolog in politik, op. n.), bom samo povzela njegovo razlago: Približno 75-odstotkov vseh toplogrednih plinov na svetu nastane v sektorjih, ki nimajo nobene povezave s proizvodnjo elektrike. Zato bi bil morebitni prispevek energije iz jedrskih elektrarn k reševanju svetovne podnebne krize zanemarljiv. Radikalne spremembe glede trajnostne, obnovljive in učinkovite rabe energije ter zmanjšanja končne rabe energije je namreč potrebno narediti najkasneje v naslednjih desetih do dvajsetih letih. Bitka s podnebno krizo je tekma proti času,” je dejala.

Živčič je opozorila tudi, da jedrska elektrarna z nič ali skoraj nič izpusti ne obstaja. “Izpusti so ocenjeni nekje na od 78 do 178 gramov CO2 na kilovatno uro, kar ni ‘brezogljično’,” je dejala.

Bo pri Krškem zrasel JEK 2? Foto: BoBo

Bo pri Krškem zrasel JEK 2? Foto: BoBo

Zaradi NEK-a v Krškem na leto milijon ton CO2 izpustov manj

Jedrske elektrarne res niso popolnoma brezogljične, če upoštevamo posredne učinke na okolje, kot je rudarjenje urana, proizvodnjo komponent, gradnjo, transport, a tudi vetrne elektrarne ali pa fotovoltaika niso. Vseeno pa vse tri oblike proizvodnje elektrike med svojim delovanjem ničesar ne kurijo v zrak in imajo tako minimalne izpuste. Glede na poročilo Agencije za jedrsko energijo OECD-ja iz leta 2012 vetrne elektrarne povzročajo rahlo manjše izpuste, fotovoltaika pa malce višje izpuste CO2 od jedrskih elektrarn.

V mesecu remonta, ko NEK ne deluje, se izpusti CO2 v Sloveniji povečajo za 150 gramov CO2 na kilovatno uro proizvedene elektrike, kar pomeni skoraj 76.000 ton CO2 v enem mesecu. Če bi NEK v Krškem ugasnili za celo leto, bi v Sloveniji to trenutno pomenilo dodatnih 912.000 ton CO2 izpustov.

Sorodna novica
Študija: Brez jedrske energije ne bo konkurenčnih cen elektrike

Živčič: Uran ni domač vir energije, gre za kvaziargument

Živčič je opozorila tudi, da pri načrtovanju energetske politike želimo doseči energetsko neodvisnost, a Slovenija rudnika urana nima. “Uran se statistično gledano prišteva k domačim virom energije. Zato naj bi v teoriji gradnja novega bloka v Krškem prispevala k povečanju energetske neodvisnosti Slovenije in privrženci gradnje novega bloka stavijo na ta kvaziargument. V resnici novi blok vodi v povečanje energetske odvisnosti – uran namreč uvažamo. Dejstvo je, da je pridobivanje jedrske elektrike odvisno od vira, nad katerim nimamo nadzora,” je opozorila.

“Ker uran pridobivajo drugje, negativni stranski učinki rudarjenja urana niso naš problem. Trpijo jih ljudje, ki so nam daleč od oči in srca. Zato lahko mi ob rabi jedrske elektrike mirno spimo, medtem ko slabo plačani delavci rudnikov in okoliško prebivalstvo, na primer v Namibiji zaradi vpliva radioaktivnosti obolevajo za različnimi vrstami bolezni, pogosto rakom. Pred negativnimi stranskimi učinki rudarjenja za materiali, ki se uporabljajo za t. i. trajnostne tehnologije, kot so na primer fotovoltaični paneli ali baterije za električne avtomobile, si ne zatiskamo oči – veliko nas zelo dobro ve za nečloveške pogoje dela v rudnikih kobalta v Kongu, kjer pridobivamo rudo za baterije, ki jih potrebujemo bodisi za shranjevanje ‘zelene’ elektrike bodisi za ‘zelene’ električne avtomobile. Pred temi posledicami za okolje in družbo nas svarijo skoraj vsi energetski strokovnjaki ter še kakšen laik počez, ko se pogovarjamo o jedrski energiji, pa strokovnjaki mirno povedo, da se uran šteje kot domač vir energije, ne spregovorijo pa o strašnih zdravstvenih posledicah in onesnaževanju predelovalne verige urana. Zanimivo je, da o negativnih učinkih rudarjenja urana ne spregovori nihče, o negativnih učinkih trajnostnih tehnologij pa vsi vedo povedati tako zelo veliko,” je Živčič izpostavila, da vsi problematizirajo rudarjenje za potrebe ‘zelene’ fotovoltaike, rudarjenje urana pa ne.

Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO

Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO

Ima Slovenija dovolj strokovnjakov za tako zahteven projekt?

Z jedrske konference pred dvema tednoma se Tiselj ni vrnil v pretirano optimističnem vzdušju. “Na konferenci je sicer sodelovalo največje število strokovnjakov doslej. Vseeno sem si postavil vprašanje, ali smo kot država sposobni zbrati kritično maso ljudi, ki so potrebni za takšen ogromen projekt, moram reči, da nisem povsem prepričan. Pogosto slišimo, saj imamo samo v Krški nuklearki 600 ljudi. Res je, ampak oni morajo skrbeti za nuklearko, mogoče jih lahko kakšnih pet vzamemo, če bomo pa iz nuklearke pobrali bistveno več ljudi, se bo ustavila naslednji dan!” je opozoril, da v Sloveniji primanjkuje tehničnega kadra. Ocenjuje, da bomo za izvedbo projekta potrebovali okoli 1000 strokovnjakov, pri čemer se bo po njegovih besedah najverjetneje treba močno nasloniti tudi na uvoz ‘možganov’ iz tujine.

Napačne prioritete izobraževanja v družbi?

“Sem učitelj jedrske tehnike na Fakulteti za matematiko in fiziko, mogoče je v zadnjih letih vpisa malenkost več, a to je še vedno zelo majhen program. Že strokovnjakov za jedrsko tehniko nam primanjkuje, potrebujemo pa tudi vse druge tehnične kadre, kako jih bomo nabrali? Kje jih bomo dobili? Elektrotehniki, strojniki, gradbeniki, kemiki itd. Mislim, da nimamo dobro postavljenih prioritet izobraževanja v družbi,” je pojasnil Tiselj in dodal, da diplomanti omenjenih tehničnih fakultet nimajo niti najmanjšega problema dobiti službo kjerkoli. Vprašanje človeških virov je po njegovih besedah tako ključen problem gradnje nove nuklearke v Sloveniji.

Sorodna novica
Cizelj: Jedrska energija se je izkazala za tako rekoč najvarnejši vir

Bi morala biti elektrika netržna dobrina?

Davkoplačevalci sežemo v žepe, da se energetske objekte postavi, nato se elektriko preprodaja na evropski borzi, kjer se kujejo dobički, potrošniki pa jo na koncu dobimo po pregrešno zasoljeni ceni.

“Tuji strokovnjaki predvsem od pandemije naprej ugotavljajo, da energetska podjetja cene za končnega uporabnika dvigujejo, ne glede na ceno, ki jo plačajo za energijo. Tudi v Sloveniji so nekateri strokovnjaki opozorili, da rast cen energije, sploh električne, ni utemeljena z ničemer drugim kot s špekulacijo. Zgodba o liberalizaciji energetskega sektorja je v srži ideje o Evropski uniji. Evropska komisija je napovedala, da bo energetska liberalizacija privedla do znižanja cen energije. Cilj energetske liberalizacije je bil uvesti konkurenco in se znebiti tržnih monopolov. Vendar pa akademske raziskave, ki temeljijo na empiričnih podatkih, kažejo, da energetska liberalizacija ni dosegla svojih ciljev. Namesto napovedanega znižanja cen električne energije in plina, kot posledice energetske liberalizacije in privatizacije, se je zgodilo ravno nasprotno in cene za odjemalca so se zvišale. Ali je morda čas, da pripoznamo, da projekt liberalizacije ni bil uspešen? Da bi bilo treba proces ustaviti in energijo pripoznati za netržno dobrino ter prenehati z njo polniti žepe energetskih trgovcev in podjetij na račun najranljivejših in na račun državnih proračunov?” se je še vprašala Živčič.